Dvom. Zakaj? Od kje? Čemu? Kako? ….?
Pogosto slišimo od ljudi, da smo neodločni. Da smo nezaupljivi…. Od kje in zakaj?
Mislim, da je tudi dvom eden tistih dežurnih krivcev, ki nas dela neodločne, nezaupljive, previdne,…
Dvom, kateri se pojavi v naši globini; tam nekje, ki nažira naše odločitve, blokira, povzroča razdvojitve v našem mišljenju. Blokator med našim razumom, čustvi in čutenjem. Naš obrambni mehanizem, ki tesno sodeluje z našo intuicijo. Omogoča nam nabiranje življenjskih izkušenj ter preprečuje ali če se drugače izrazim, opozarja nas iz naših večkrat neuslušanih globin sebstva, na že preživete življenjske izkušnje.
Znajdemo se v situaciji, ki povzroči dvom v nas. Naj si bo to pri spoznavanju novih ljudi, sprejemanju ponudb, odločitev, ocenjevanju, presojanju in obsojanju… V kolikor smo povezani s seboj in si znamo prisluhnit, bomo začutili ta mali dvom, katerega je sprožila naša intuicija z namenom, da se distanciramo od situacije ali osebe in si vzamemo čas za celovito presojo. Pomembna je objektivizacija situacije, ki je sprožila dvom v nas, s celotnim vključevanjem, našega razuma, ki nosi tako razumne kot čustvene izkušnje našega dosedanjega življenja in z vključitvijo našega čutenja. Pomembno je »znati sprejemati informacije in uvide, ki se zgodijo sami po sebi, katere čutimo v srcu, glavi, na rokah in nogah (srh, tesnoba, radost, navdušenje),…/../…to čutenje, kateri je objektivni pol zaznav, jasnočutno sprejemanje informacij, ne glede na naše želje in pričakovanja« (dr. L. Mulej, 2008: On-kraj Raz-kritja).
Pogosto, ko se v nas oglasi dvom, nas razum odpelje po odgovore izven nas. Iščemo vzroke, informacije, pogovarjamo se z ljudmi, ki so le posredno povezani z dotično situacijo, katera je v nas sprožila dvom. Nezavedajoč se iščemo informacije, katere opravičujejo naš negativen ali pozitiven pristop do situacije, ki je dvom sprožila v nas. Zakaj? Ker vedno se je lažje »potencialnemu problemu (situaciji, odločitvi)« izogniti, ga zaobiti s pomočjo informacij in izkustvi drugih ljudi. Pri tem pa pozabljamo, da so le ti drugačni od nas in različni med seboj, kateri imajo popolnoma druge poti v življenju. Kateri niso mi; kateri nabirajo popolnoma drugačne življenjske vsebine in spoznanja. Kateri nosijo in nabirajo njim pomembna spoznanja življenja. Ne trdim, da izkušnje ljudi, ki jih v življenju srečujemo, ne nosijo za nas v teh trenutkih, pomembnih sporočil, opozarjam le na to, da se pri naših odločitvah v situacijah dvoma ne baziramo samo na izkušnje in poglede drugih. Dogaja se namreč, da v neprestanem nabiranju, iskanju »izgovorov« za rešitev našega dvoma, pozabljamo, na pogovor s seboj, na vir informacij, ki izhaja iz nas samih, kaj smo, kaj si želimo, zakaj smo in kaj nam to lahko doprinese….
Se bojimo izkušnje? Se bojimo sprememb? Se bojimo lastne resnice, ki smo jo nehote potlačili zaradi zunanjih (kulturno vedenjskih) dejavnikov, ki so večkrat odklonilni (omejujoči) do naše in druge drugačnosti? Ali se le bojimo soočiti z novimi spoznanji, ki nam jih življenje namenja…
Lažje je peljati po ustaljenih tirih najmanjšega odpora, saj od nas to ne zahteva časa in dialogov s seboj, ki so največkrat dialogi, ki zahtevajo iskrenost v nas samih in do nas samih.
Ti dvomi, ki se pojavljajo v nas so tudi naši mali vodniki na naši življenjski poti. Ne zavedamo se, da so ti dvomi konstruktivni, so naši »tihi« vodniki, ki nas usmerjajo tudi navzven. Posledično se srečujemo s spoznanji in izkušnjami drugih ljudi, ki so po nekem ključu »naključja« stopili pred nas in z nami podelili njihova spoznanja. Saj vemo, da je vsak trenutek namenjen. Namenjen nam je, da se učimo vsega tistega kar nismo prinesli s seboj in kar moramo odnesti s seboj. Navkljub vsemu, še vedno ima ključno vlogo dialog nas samih s seboj, da dvom v sebi razrešimo.
Menim, da je prava razrešitev dvoma v nas samih (ki poleg vseh informacij, spoznanj drugih, sodelovanja našega razuma); tista, katera vključuje dialog (tudi) s seboj. Tiste odločitve, ki jih sprejmemo le na podlagi informacij, želja in sugestij zunanjega okolja bomo lažje izpeljali, uresničili saj ne bodo zahtevale poglobljenega pogleda vase in del odgovornosti, bomo nezavedno preložili na tiste »druge«. Če pa se bodo le-te izkazale kot napačne odločitve, jih bomo veliko težje in z dosti več potrošene energije zopet popravili; če bomo sploh zbrali dovolj energije za jih popraviti ali rešiti.
Odločitve, ki jih bomo v življenju sprejeli na podlagi poglobljenega pogovora s seboj in upoštevanjem svojega okolja, bomo težje speljali, vendar če se bodo izkazale kot napačne, (za kar mislim, da se dogaja manj pogosto kot v prvem primeru), jih bomo lažje in z manj energije rešili ali na novo zastavili. Na dosežke naših lastnih odločitev bomo ponosni in nas bodo vsebinsko izpopolnjevali.
Dobrodošli občutki dvoma, ki nas usmerjajo in za trenutke ustavijo in primorejo pogledati vase.