Kaj so laži…..
Vsak dan se srečujemo z dragimi in manj dragimi ljudmi.
S pravi? So zlagani? Lažejo? Tajijo? Hinavijo?
Živijo nekaj kar niso a hočejo biti, pa nimajo dovolj notranje svetlobe.
Kaj je laž? Kdo laže? Zakaj laže? Se boji resnice… se boji samega sebe, mene, tebe, njih… Kaj hoče dokazati, spremeniti zakriti ali odkriti?
Vleče nase slabo karmo, negativne energije. S tem, da ponareja resnico. Resnica je osnova univerzuma. Je tisto kar nas osvobaja. Koliko je osvobojen; svoboden, nekdo ki laže, ki potvarja resnico?
Lažnivci niso svobodni. Ujeti so v kalup njihovega neresničnega sveta, njihove destruktivne domišljije.
In kljub temu srečujem ljudi, ki ne zmorejo govoriti resnice o sebi.
Sama sem mnenja, da človek, ki ni sposoben slišati resnice in ki ni sposoben govoriti resnice, zame ni dovolj »zrel« človek. Zrel ne mislim fizično ampak intelektualno, osebnostno, duhovno. Nima razvite komunikacije med svojim nezavednim in zavednim, med čustvi in razumom. S tem ko prireja resnico oziroma dejstva taka kot so. Zavaja v prvi vrsti samega sebe.
Ne zavedajo se naukov, ki se jim dogajajo v življenju, kateri naj bi jih bogatili in naučili izpolniti test do prehoda. Negira svoj obstoj, obstoj njegove duše, ki je izkusila mnogo več kot njegov razum, tu. A kljub vsemu tudi oni živijo in preživijo. Ne zavedajo se koliko ljudi prizadenejo, saj niti niso sposobni tega spoznanja; ker so že sebe toliko prizadeli in izneverili, da ne vedo kaj pomeni biti v harmoniji s seboj, v equilibriumu med spoznanji.
Morda na koncu spoznajo, da so skozi leta bili vedno sami, ko so odrivali pogovor s seboj. In to izkustvo ponesejo s seboj, tja.
Neizbežen je stik s temi ljudmi. Prihajajo na našo pot, da nas nekaj naučijo in spomnijo.
Pa kljub vsemu, sem vsak dan hvaležna ko spoznam takšno osebo, ki me spomni kdo sem in kaj imam in kaj naj v življenju cenim.
Hvala vsem vam, ki mi nevede pomagate rasti!
Vsak dan se srečujemo z dragimi in manj dragimi ljudmi.
S pravi? So zlagani? Lažejo? Tajijo? Hinavijo?
Živijo nekaj kar niso a hočejo biti, pa nimajo dovolj notranje svetlobe.
Kaj je laž? Kdo laže? Zakaj laže? Se boji resnice… se boji samega sebe, mene, tebe, njih… Kaj hoče dokazati, spremeniti zakriti ali odkriti?
Vleče nase slabo karmo, negativne energije. S tem, da ponareja resnico. Resnica je osnova univerzuma. Je tisto kar nas osvobaja. Koliko je osvobojen; svoboden, nekdo ki laže, ki potvarja resnico?
Lažnivci niso svobodni. Ujeti so v kalup njihovega neresničnega sveta, njihove destruktivne domišljije.
In kljub temu srečujem ljudi, ki ne zmorejo govoriti resnice o sebi.
Sama sem mnenja, da človek, ki ni sposoben slišati resnice in ki ni sposoben govoriti resnice, zame ni dovolj »zrel« človek. Zrel ne mislim fizično ampak intelektualno, osebnostno, duhovno. Nima razvite komunikacije med svojim nezavednim in zavednim, med čustvi in razumom. S tem ko prireja resnico oziroma dejstva taka kot so. Zavaja v prvi vrsti samega sebe.
Ne zavedajo se naukov, ki se jim dogajajo v življenju, kateri naj bi jih bogatili in naučili izpolniti test do prehoda. Negira svoj obstoj, obstoj njegove duše, ki je izkusila mnogo več kot njegov razum, tu. A kljub vsemu tudi oni živijo in preživijo. Ne zavedajo se koliko ljudi prizadenejo, saj niti niso sposobni tega spoznanja; ker so že sebe toliko prizadeli in izneverili, da ne vedo kaj pomeni biti v harmoniji s seboj, v equilibriumu med spoznanji.
Morda na koncu spoznajo, da so skozi leta bili vedno sami, ko so odrivali pogovor s seboj. In to izkustvo ponesejo s seboj, tja.
Neizbežen je stik s temi ljudmi. Prihajajo na našo pot, da nas nekaj naučijo in spomnijo.
Pa kljub vsemu, sem vsak dan hvaležna ko spoznam takšno osebo, ki me spomni kdo sem in kaj imam in kaj naj v življenju cenim.
Hvala vsem vam, ki mi nevede pomagate rasti!
3 komentarji:
Sana, jaz gledam na laži, neresnice,... iz perspektive, da smo si ljudje različni.
Nekateri lažejo, ker nočejo drugih vznemirjati, drugi lažejo, ker hočejo kaj prikriti, tretji pač lažejo brez razloga.
Vse je odvisno od karakterja človeka in njegovih preteklih izkušenj, v skladu s tem tem bo tudi njegovo ravnanje.
Zagotovo pa lahko trdim, da tudi če se človek laže (človeška lastnost), v njem lahko odkrijemo kaj pozitivnega, mogoče kot si ti omenila njegovo domišljijo.
Pač nekateri ljudje bolj cenijo določene lastnosti drugi pa druge.
Nekateri bodo videli samo laž drugi pa npr. samo njegovo domišljijo.
Je pa res, da če nas pri človeku moti določena lastnost, to povzroči postopno oddaljevanje od njega.
V primeru, ko se ne moremo oddaljiti od te osebe, v tem primeru pa izgubljamo energijo.
Kot piko na i pa bom pripisal še en rek:
MORTO PAPA, SE NE FA UN ALTRO.
Milan, jaz v ljudeh kjer sem odkrila, da lažejo (ponarejajo resnico) sem ugotovila le to, da niso dovolj zreli prenesti svojih lastnih napak, misli v ta realni svet. Za lažmi skrivajo svojo šibkost, neznanje, napake... Zakaj? Če nekaj vemo, obstaja možnost, da tudi nekaj ne vemo; to je dejstvo in zakaj ga tajiti z lažmi.
Tudi sama sem šla skozi te faze odraščanja. Danes razmišljam in delujem drugače.
Osnoven primer. Odraščajočemu otroku razložiš neko situacijo z neresnico, ta otrok že ima vkodiran vzorec ponarejanja resnice. Odraste, spozna resnico in avtomatsko si ustvari nezaupanje do osebe, katera mu je v otroštvu tisto situacijo obrazložila z neresnico. Sledi, nezaupanje v odrasli dobi tudi do najbližjih. Za nezaupanje pa trdim, da včasih mora biti, da nas obvaruje pred namernimi zlobneži. In na, tako gre snežena kepa dalje...
Res smo si med seboj ljudje različni. Vsakdo laže iz nekega, njemu, pomembnega razloga. Vendar sem radikalnega mnenja, da vse resnice s časom pridejo na dan, zatorej nima smisla lagati.
Sam proces zorenja, dozorevanja, evolucije človeka oz. njegovega telesa in njegove duše stremi k osvajanju, ponotranjanju ljubezni in življenju/živeti v ljubezni. Ljubezen pa ne more biti čista in iskrena če so vmes laži.
Menim, da je v vsakem odnosu med dvema človekom, ki tvorita nek odnos temelj pristnega in dolgotrajnega odnosa resnica.
Resnica in domišljija sta dva popolnoma različna svetova, različna pojma.
Domišljija je gonilo naših misli, idej, je naš notranji imaginarni motivator. Je svet v katerem se srečujemo sami s seboj.
Težava se pojavi, ko se oseba zgubi v svojem domišljijskem svetu, ker ji je tam lepo. Ker v realnem svetu ne ohrani, noče, ne more ali ne želi, ni sposoben/a stika s seboj (prisotnost) in realizirati sebe.
Domišljija je svet kjer pristnost osebnosti pride do izraza, kjer ni omejitev, kjer si vse upamo, tudi predvidevati, misliti in govoriti. Nezavedajoč se, da je ta domišljiski svet neki milje, kjer lahko gradimo našo osebnost in si upamo delati načrte za prihodnost.
Težava nastane ko oseba navezuje stik z realnim svetom z lažmi. Potrebno je ločit domišljiski svet od realnega.
Moj življenjski moto je: "Oseba, ki ni sposobna govoriti resnice in oseba, ki ni sposobna slišati resnice; ni dovolj zrela oseba." Zrela pa ne enčim z pojmom odrasla, ampak zrela v duhovnem in razumskem smislu.
Domišljija je lahko destruktivna, ko je ne znaš ločit od realnega...lahko prepletaš ta dva svetova in gojiš ideje v domišljiskem svetu... le da ne postanemo zasvojeni z domišljiskim svetom, ki nas lahko zelo hitro oddvoji od nas samih....
Objavite komentar