Razmišljanje o odgovornosti…

Ne morem ravnodušno mimo tega, kar se je zadnje dni dogajalo v naši neposredni bližini.

Miren deževen vikend je pretresla težko razumljiva informacija o smrti dveh nedolžnih bitji, ki so komaj okusila veter življenja….

Postavljala so se in se še in se tudi še bodo vprašanja o tem dogodku. Iskale se bodo krivde, dokazovanja o nasprotnem. Dokazovanja nečesa, kar teh dveh mladih duš ne bo obudilo nazaj v telesca, ki so jih kruto zapustila.

Po nekaj dneh ugibanj, govoric, besedičenj in spodkopavanj nečesa čemur, v sodobni družbi rečemo odgovornost, pa mi je dalo misliti.

Kje iskati odgovornost? Je sploh lahko za to dejanje odgovoren nekdo, ki je bil postavljen tam nekje iz strani države, da regulira in usmerja nadzoruje pripadnike družbe… Ki pa so na daljši rok, kot se vse prepogosto izkaže, le volilni pripomoček nekomu, da pride do vira za napajanje lastnega ega in moči?!

Kakšna je lahko oseba, ki si ne vzame časa za, umirjeno slovo od svoje ljubezni? Kdo je oseba, ki lahko v takih težkih trenutkih hladnokrvno obsoja in išče krivca? Preusmerja pozornost? Kam? Čemu? Zakaj? Odgovor je bil, »zato, da se podobni primeri ne bodo več dogajali«….. Ampak taki primeri se bodo še vedno dogajali, če bodo ljudje še naprej tako nepremišljeno, nehumano, nečutno postopali oz. reagirali na takšne in podobne dogodke.

Zakaj iskati odgovornost pri nekomu tretjemu? Človek sam nosi odgovornost do sebe, do svojega življenja in življenja nemočnega tistega, ki ga je na poti življenja sprejel pod svoje okrilje. Človek odgovornost najprej nosi sam pri sebi, za sebe in za posledice svojih lastnih dejanj.

Gotovo ima tu stroka, tudi pomembno vlogo, pri določanju nekih normativov na podlagi dosedanjih znanstvenih spoznanj, na področju razno raznih psihoz. Skozi in s pomočjo teh spoznanj, je tudi prav, da se postopa temu primerno.

Ampak v primeru osebe, ki ji ni postavljena nobena strokovna etiketa, razen ta, da je oče, da je odvetnik, zdravnik, da je svojec, da je prizadeti, da je tisti, ki je opozarjal, a ni dovolj odgovorno postopal; pa menim/opozarjam, da so nad nami in v nas neke odgovorne moralne (družbene) norme, po katerih se lahko ravnamo in reagiramo, neodvisno od nadzornih aparatov države.

Ukrepamo; kot oče, kot mati, kot svojec, KOT DRUŽINA. Ukrepamo lahko po naših notranjih intuitivnih vzgibih, z namenom rešiti in pomagati svojemu dragemu, svojemu nedolžnemu.

Težko se je sprijazniti z dejstvom, da nekdo, ki hoče zaščititi, rešiti ali obvarovati, del sebe, posega samo po uradnih poteh. Kje so naši notranji glasovi, nameni…. Se dovolj potrudimo? Ali preložimo, prepustimo odgovornost nekomu drugemu? Se znamo še poslušati in slišati?

Ali smo res tako nesposobni razmišljati o posledicah našega ne/delovanja? Ali smo res že tako prepleteni z nekimi zunanjimi vzorci, ki nas vedno bolj oddaljujejo od sebe in svoje intuitivnosti?

Ali ni to medijsko iskanje krivca sedaj, le potuha nekomu, tolažba za tako nedopustno dejanje? Ljudem s takimi diskusijami in temami, dajejo le upanje in odprte možnosti za ponavljanje dogodkov. »…vse je možno danes v tem času narediti in ubiti, kajti za to se vedno najde nekdo, ki je kriv za to, ampak storilec dejanja, ni kriv, zatorej…« Ali se zavedajo tega kar počnejo? Mislim, da ne.

Ne; poiščimo vzrok in preprečimo nadaljnja nehumana dejanja že v koreninah.

V tej agoniji po iskanju krivca bodo vsi pozabili iskanje vzrokov za to dejanje. Pa sama se osebno ne bi zadovoljila z odgovorom, o duševni bolezni ali neprištevnosti matere, ker tudi temu obstaja neki globji družbeni vzrok.

Zopet dobim potrditev, da se ljudje premalokrat vprašamo zakaj. Tako enostavna beseda, zelo pogosta a z vedno manj teže in vsebine med posamezniki. Ali nam ni lažje poiskati vzrok za neko dejanje in na tem iskati rešitve za posledice dejanj. Verjetno ne, ker to zahteva čas in soočanje z resnicami in nami samimi. Od resnice pa danes ljudje, že kar na veliko bežijo. Resnica je lahko odgovor in rešitev.

Ne obsojam, razmišljam.

Vzemimo si čas zase, za zdravorazumsko ukrepanje in življenje.

Dopustimo izkustvene napake in zmote, ne pa tragedij.