Razmišljanje o odgovornosti…

Ne morem ravnodušno mimo tega, kar se je zadnje dni dogajalo v naši neposredni bližini.

Miren deževen vikend je pretresla težko razumljiva informacija o smrti dveh nedolžnih bitji, ki so komaj okusila veter življenja….

Postavljala so se in se še in se tudi še bodo vprašanja o tem dogodku. Iskale se bodo krivde, dokazovanja o nasprotnem. Dokazovanja nečesa, kar teh dveh mladih duš ne bo obudilo nazaj v telesca, ki so jih kruto zapustila.

Po nekaj dneh ugibanj, govoric, besedičenj in spodkopavanj nečesa čemur, v sodobni družbi rečemo odgovornost, pa mi je dalo misliti.

Kje iskati odgovornost? Je sploh lahko za to dejanje odgovoren nekdo, ki je bil postavljen tam nekje iz strani države, da regulira in usmerja nadzoruje pripadnike družbe… Ki pa so na daljši rok, kot se vse prepogosto izkaže, le volilni pripomoček nekomu, da pride do vira za napajanje lastnega ega in moči?!

Kakšna je lahko oseba, ki si ne vzame časa za, umirjeno slovo od svoje ljubezni? Kdo je oseba, ki lahko v takih težkih trenutkih hladnokrvno obsoja in išče krivca? Preusmerja pozornost? Kam? Čemu? Zakaj? Odgovor je bil, »zato, da se podobni primeri ne bodo več dogajali«….. Ampak taki primeri se bodo še vedno dogajali, če bodo ljudje še naprej tako nepremišljeno, nehumano, nečutno postopali oz. reagirali na takšne in podobne dogodke.

Zakaj iskati odgovornost pri nekomu tretjemu? Človek sam nosi odgovornost do sebe, do svojega življenja in življenja nemočnega tistega, ki ga je na poti življenja sprejel pod svoje okrilje. Človek odgovornost najprej nosi sam pri sebi, za sebe in za posledice svojih lastnih dejanj.

Gotovo ima tu stroka, tudi pomembno vlogo, pri določanju nekih normativov na podlagi dosedanjih znanstvenih spoznanj, na področju razno raznih psihoz. Skozi in s pomočjo teh spoznanj, je tudi prav, da se postopa temu primerno.

Ampak v primeru osebe, ki ji ni postavljena nobena strokovna etiketa, razen ta, da je oče, da je odvetnik, zdravnik, da je svojec, da je prizadeti, da je tisti, ki je opozarjal, a ni dovolj odgovorno postopal; pa menim/opozarjam, da so nad nami in v nas neke odgovorne moralne (družbene) norme, po katerih se lahko ravnamo in reagiramo, neodvisno od nadzornih aparatov države.

Ukrepamo; kot oče, kot mati, kot svojec, KOT DRUŽINA. Ukrepamo lahko po naših notranjih intuitivnih vzgibih, z namenom rešiti in pomagati svojemu dragemu, svojemu nedolžnemu.

Težko se je sprijazniti z dejstvom, da nekdo, ki hoče zaščititi, rešiti ali obvarovati, del sebe, posega samo po uradnih poteh. Kje so naši notranji glasovi, nameni…. Se dovolj potrudimo? Ali preložimo, prepustimo odgovornost nekomu drugemu? Se znamo še poslušati in slišati?

Ali smo res tako nesposobni razmišljati o posledicah našega ne/delovanja? Ali smo res že tako prepleteni z nekimi zunanjimi vzorci, ki nas vedno bolj oddaljujejo od sebe in svoje intuitivnosti?

Ali ni to medijsko iskanje krivca sedaj, le potuha nekomu, tolažba za tako nedopustno dejanje? Ljudem s takimi diskusijami in temami, dajejo le upanje in odprte možnosti za ponavljanje dogodkov. »…vse je možno danes v tem času narediti in ubiti, kajti za to se vedno najde nekdo, ki je kriv za to, ampak storilec dejanja, ni kriv, zatorej…« Ali se zavedajo tega kar počnejo? Mislim, da ne.

Ne; poiščimo vzrok in preprečimo nadaljnja nehumana dejanja že v koreninah.

V tej agoniji po iskanju krivca bodo vsi pozabili iskanje vzrokov za to dejanje. Pa sama se osebno ne bi zadovoljila z odgovorom, o duševni bolezni ali neprištevnosti matere, ker tudi temu obstaja neki globji družbeni vzrok.

Zopet dobim potrditev, da se ljudje premalokrat vprašamo zakaj. Tako enostavna beseda, zelo pogosta a z vedno manj teže in vsebine med posamezniki. Ali nam ni lažje poiskati vzrok za neko dejanje in na tem iskati rešitve za posledice dejanj. Verjetno ne, ker to zahteva čas in soočanje z resnicami in nami samimi. Od resnice pa danes ljudje, že kar na veliko bežijo. Resnica je lahko odgovor in rešitev.

Ne obsojam, razmišljam.

Vzemimo si čas zase, za zdravorazumsko ukrepanje in življenje.

Dopustimo izkustvene napake in zmote, ne pa tragedij.

Razmišljanje o dvomih v nas…

Dvom. Zakaj? Od kje? Čemu? Kako? ….?

Pogosto slišimo od ljudi, da smo neodločni. Da smo nezaupljivi…. Od kje in zakaj?
Mislim, da je tudi dvom eden tistih dežurnih krivcev, ki nas dela neodločne, nezaupljive, previdne,…
Dvom, kateri se pojavi v naši globini; tam nekje, ki nažira naše odločitve, blokira, povzroča razdvojitve v našem mišljenju. Blokator med našim razumom, čustvi in čutenjem. Naš obrambni mehanizem, ki tesno sodeluje z našo intuicijo. Omogoča nam nabiranje življenjskih izkušenj ter preprečuje ali če se drugače izrazim, opozarja nas iz naših večkrat neuslušanih globin sebstva, na že preživete življenjske izkušnje.

Znajdemo se v situaciji, ki povzroči dvom v nas. Naj si bo to pri spoznavanju novih ljudi, sprejemanju ponudb, odločitev, ocenjevanju, presojanju in obsojanju… V kolikor smo povezani s seboj in si znamo prisluhnit, bomo začutili ta mali dvom, katerega je sprožila naša intuicija z namenom, da se distanciramo od situacije ali osebe in si vzamemo čas za celovito presojo. Pomembna je objektivizacija situacije, ki je sprožila dvom v nas, s celotnim vključevanjem, našega razuma, ki nosi tako razumne kot čustvene izkušnje našega dosedanjega življenja in z vključitvijo našega čutenja. Pomembno je »znati sprejemati informacije in uvide, ki se zgodijo sami po sebi, katere čutimo v srcu, glavi, na rokah in nogah (srh, tesnoba, radost, navdušenje),…/../…to čutenje, kateri je objektivni pol zaznav, jasnočutno sprejemanje informacij, ne glede na naše želje in pričakovanja« (dr. L. Mulej, 2008: On-kraj Raz-kritja).

Pogosto, ko se v nas oglasi dvom, nas razum odpelje po odgovore izven nas. Iščemo vzroke, informacije, pogovarjamo se z ljudmi, ki so le posredno povezani z dotično situacijo, katera je v nas sprožila dvom. Nezavedajoč se iščemo informacije, katere opravičujejo naš negativen ali pozitiven pristop do situacije, ki je dvom sprožila v nas. Zakaj? Ker vedno se je lažje »potencialnemu problemu (situaciji, odločitvi)« izogniti, ga zaobiti s pomočjo informacij in izkustvi drugih ljudi. Pri tem pa pozabljamo, da so le ti drugačni od nas in različni med seboj, kateri imajo popolnoma druge poti v življenju. Kateri niso mi; kateri nabirajo popolnoma drugačne življenjske vsebine in spoznanja. Kateri nosijo in nabirajo njim pomembna spoznanja življenja. Ne trdim, da izkušnje ljudi, ki jih v življenju srečujemo, ne nosijo za nas v teh trenutkih, pomembnih sporočil, opozarjam le na to, da se pri naših odločitvah v situacijah dvoma ne baziramo samo na izkušnje in poglede drugih. Dogaja se namreč, da v neprestanem nabiranju, iskanju »izgovorov« za rešitev našega dvoma, pozabljamo, na pogovor s seboj, na vir informacij, ki izhaja iz nas samih, kaj smo, kaj si želimo, zakaj smo in kaj nam to lahko doprinese….

Se bojimo izkušnje? Se bojimo sprememb? Se bojimo lastne resnice, ki smo jo nehote potlačili zaradi zunanjih (kulturno vedenjskih) dejavnikov, ki so večkrat odklonilni (omejujoči) do naše in druge drugačnosti? Ali se le bojimo soočiti z novimi spoznanji, ki nam jih življenje namenja…
Lažje je peljati po ustaljenih tirih najmanjšega odpora, saj od nas to ne zahteva časa in dialogov s seboj, ki so največkrat dialogi, ki zahtevajo iskrenost v nas samih in do nas samih.

Ti dvomi, ki se pojavljajo v nas so tudi naši mali vodniki na naši življenjski poti. Ne zavedamo se, da so ti dvomi konstruktivni, so naši »tihi« vodniki, ki nas usmerjajo tudi navzven. Posledično se srečujemo s spoznanji in izkušnjami drugih ljudi, ki so po nekem ključu »naključja« stopili pred nas in z nami podelili njihova spoznanja. Saj vemo, da je vsak trenutek namenjen. Namenjen nam je, da se učimo vsega tistega kar nismo prinesli s seboj in kar moramo odnesti s seboj. Navkljub vsemu, še vedno ima ključno vlogo dialog nas samih s seboj, da dvom v sebi razrešimo.

Menim, da je prava razrešitev dvoma v nas samih (ki poleg vseh informacij, spoznanj drugih, sodelovanja našega razuma); tista, katera vključuje dialog (tudi) s seboj. Tiste odločitve, ki jih sprejmemo le na podlagi informacij, želja in sugestij zunanjega okolja bomo lažje izpeljali, uresničili saj ne bodo zahtevale poglobljenega pogleda vase in del odgovornosti, bomo nezavedno preložili na tiste »druge«. Če pa se bodo le-te izkazale kot napačne odločitve, jih bomo veliko težje in z dosti več potrošene energije zopet popravili; če bomo sploh zbrali dovolj energije za jih popraviti ali rešiti.

Odločitve, ki jih bomo v življenju sprejeli na podlagi poglobljenega pogovora s seboj in upoštevanjem svojega okolja, bomo težje speljali, vendar če se bodo izkazale kot napačne, (za kar mislim, da se dogaja manj pogosto kot v prvem primeru), jih bomo lažje in z manj energije rešili ali na novo zastavili. Na dosežke naših lastnih odločitev bomo ponosni in nas bodo vsebinsko izpopolnjevali.

Dobrodošli občutki dvoma, ki nas usmerjajo in za trenutke ustavijo in primorejo pogledati vase.

Malo razmišljanja o partnerstvu in odnosih...

PARTNERSTVO
(PART-NEAR, deliti in biti blizu, dve vzporedni poti)

Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve SAMOSTOJNI osebi, ker jima je v dvoje prijetneje kot če sta sama. Samostojni pa ne mislim le na materialno neodvisnost. Ampak kot dve popolnoma ločeni entiteti, ki se ena ob drugi počutita osebnostno, čustveno in duhovno izpolnjeni; a še vedno samostojni, neodvisni ena brez druge.

»Dr. Sanja Rozman je novinarki odgovorila, ko jo je le-ta vprašala, kaj je zanjo ljubezen. Rekla je nekako takole:
- Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živete brez mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene čisto izgubljen ... mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem takega partnerstva.
- Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad, da je srečen, da mu je lepo na tem svetu, da je življenje lepo – ampak z menoj mu je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z mano.... takega pa lahko ljubim in živim z njim«.

»Zelo lepo in nazorno povedano kaj je smisel partnerstva. Ne dopolnjevanje temveč SOŽITJE.«

Bistvo je namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira, korigira, poriva naprej in osmišlja naš obstoj in kaj vem kaj še... S tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker moramo biti, ker drugače ne znamo, ne zmoremo ali on ne bi zmogel brez nas. V partnerskih odnosih ženska ni mati svojemu partnerju in obratno tudi ne!

»Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano kako prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko nekomu primanjkuje energije, ni več »samostojna celota«, podzavestno na nek način prične črpati energijo od partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov, razhajanj v interesih.«

Do teh pride, če posameznik ni popolna energetska celota, katera zajema osebnostno in duhovno izpolnitev ali lepše povedano, znati iskreno ljubiti in spoštovati tudi samega sebe.

Življenje je tudi meni dokazalo (na meni sami in na ljudeh okoli mene), da nam »vesolje« (univerzum) vedno pošlje "ta-pravega" partnerja; tistega, ki ga v tistem trenutku potrebujemo za naš osebnostni razvoj. V življenju v različnih obdobjih in trenutkih potrebujemo točno določene partnerje, ki nam bodo v danem trenutku pomagali s svojo vsebino, obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb o nas samih.

Vsaka oseba, ki vstopi v naše življenje nam prinaša življenjske nauke in nova spoznanja. Če smo sami dovolj odprti in iskreni do sebe bomo te nauke prepoznali in jih sprejeli, ne glede na trenutne čustvene travme, ki jih doživljamo, kot posledico delovanja našega razuma. Z našim intuitivnim čutenjem (po dr. L. Mulej), pa bomo te nauke lažje spoznali in integrirali v naš duhovni in osebnostni razvoj. Toda le, če smo dovolj povezani in iskreni s seboj in našim notranjim glasom, ki nam govori preko naših »notranjih« kanalov, bomo lahko uspešno sprejemali vsa znanja, ki nam jih pošilja »univerzum«, življenje.

Če bomo odbijali nauke, spoznanja, ki so nam posredovana skozi odnose, partnerstva, le zato, ker ne poslušamo naših notranjih intuitivnih čutenj; bo morda učenje potekalo vse življenje in »sanjskega« partnerja nikoli ne bomo srečali, ker ne bomo dosegli takega nivoja zavedanja, kjer se on lahko pojavi. Tu se moramo vprašati in tudi zavedati, da so naši »sanjski« partnerji, mogoče zares »le sanjski«, saj so nastali z našim razmišljanjem in sodelovanjem našega nezavednega, našega čutenja in naših čustev. Vendar, vse to je lahko daleč pred nami ali celo nedosegljivo, v kolikor sami za to nismo pripravljeni nič narediti, da bi tega »sanjskega« partnerja/ico dosegli, imeli.

Vprašajmo se, ali ni ta sanjski partner/ica le skupek vsega tega kar jaz nimam pa si želim BITI? Torej ali res obstaja sanjski partner? Ali je to le plod nekih naših notranjih procesov, v osredotočanju na nekoga drugega in ne na sebe, v sebe?

Pomembno je POSLUŠATI, SPREMINJATI SEBE, LJUBITI SEBE,…ISKRENO IN POŠTENO…. Šele potem, ko znamo živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za našo srečo, ko ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da ljubezen je ŽIVLJENJE, vesolje… mi sami, ko smo »energetsko« samostojni in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali varnost, zaščito, podporo... šele potem smo zreli za tistega pravega »sanjskega« partnerja.

»In šele potem tudi pride… kot tisti metulj, ki ga prenehamo loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Part-near (vzporedne poti) in ne skupne ali celo prepletene.«

»Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh spoznanj. Za marsikoga mislimo - bil je edini pravi... in res je bil pravi - za tisti trenutek. Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga pritegnili, ker nam je v tem odgovarjal. Ko smo se od njega naučili kar nam je lahko nudil za učenje (in on od nas), spoznanja, se naše poti razidejo. Zavedanje ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visokem nivoju in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta "ta-prava"! Če eden zaostaja, se sčasoma njune poti ločita.«

Včasih nam pride NEKDO na pot, mi ne »čutimo« kemije, medtem, ko on jo... Ni rečeno, da je ta »nekdo« tisti pravi. Ta nekdo je lahko tisti, ki nam je bil »poslan«, kateri je prečkal našo življenjsko pot, da nam pomaga do novih spoznanj in resnic o sebi, da nam pomaga preiti na višji nivo zavedanja o sebi in samem partnerstvu. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri novih spoznanjih, pri spremembi v sebi, da res pridemo do »pravega«. Ko v sebi čutimo tisto imenovano »zaljubljenost«, »simpatijo«, tisto »NEKAJ«, kar nas vleče k nekomu, je to z namenom, da si izmenjamo spoznanja (sporočila).

Zgodi pa se tudi, da nehote zamujamo tistega pravega,… mislim, da je to zato, ker še nismo dovolj dorasli, mi ali on/a…. torej ta »nehote« ima svoj namen. Če sami ne bomo dovolj delali iskreno na sebi, potem se ta »zamujeni pravi«, nikoli ne vrne ali nikoli ne pojavi. S tem ne mislim, na to, da nikoli ne bomo srečali življenjskega sopotnika. Pravim le ali bo ta tisti »pravi« ali bo ta le »nekdo«, ko nas je življenjska pot zavedla in nam ponudila »vabo« navezanosti (po R. Škarič). Temu Škarič pravi, da se »poigramo z brezpogojno ljubeznijo (do sebe in do druge osebe)«. Ko se navežemo na nekaj, čemur bi jaz rekla minljivega (po Škarič: družbeni status, nepremičnine, premičnine, lepota, premoženje,..), se začne čez leta oglašati vest in zahteva resnico, iz sebe, za sebe in za druge!!! Zahteva »ravnanje po načelu brezpogojne ljubezni« (R. Škarič).

Citat oz. verz BHAGAVAT GITA 2:62, 2:63: "Ko človek razmišlja o predmetih čutne zaznave, se naveže nanje. Iz navezanosti se razvije poželenje, iz poželenja pa se rodi jeza. Iz jeze pa se rodi popolna iluzija, ta pa povzroči zmedo v spominu. Zaradi zmede v spominu človek izgubi inteligenco, ko nima več inteligence, pa znova pade v močvirje materialnega življenja."

Tu smo, da se naučimo sprejemati in dajati brezpogojno ljubezen. Do vsega in do vseh.

Vesolje nam bo poslalo in obdržali bomo tistega partnerja, ki nam je namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas nečesa naučijo v življenju, da nas v nekem smislu izzovejo in popeljejo na višje nivoje spoznanj.

Morda nam je bil v preteklosti nekdo namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje, nesamostojnost, jezo, da nas nauči dajati ali sprejemati ljubezen ali da nas nauči soočiti se sami s seboj; spoznati oz. z njegovo pomočjo odkriti ali si priznati resnico o sebi,…

Kot pravi Rajko Škarič: «resnica nemalokrat boli, vendar temu sledi čista in mirna vest, ohranja se energija, /…/«,…. energija, ki je potrebna za to, da smo, da rastemo, da sprejemamo in dajemo ljubezen, ki izhaja iz nas, iz univerzuma.

»Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj - ena OB drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega, obe lahko "dihata", nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega. Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti... Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ. In če smo celota, svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli.«

Citat iz Svetega pisma; Matej, 6:22: »Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« poskrbimo, da bomo imeli čisto oko, prepleteno z resnico v odnosu do sebe, svoje »vesti« in do tistih drugih, ki stopajo na našo pot življenja.

Partnerstvo pogosto napačno interpretiramo, dojemamo, posledično ga zakompliciramo in z njim nismo zadovoljni. Tu se vprašajmo ali smo zadovoljni s seboj? Šele ko bomo znali živeti iskreno do sebe, energetsko samostojno tudi brez »sanjskega« partnerja, bomo šele srečali res tistega »ta-pravega«. Tisti »sanjski« partner bo v nas, poleg sebe pa bomo imeli »part-near«!

Opomba: odstavki, ki so v navednicah, so povzeti po Neznani avtorici (vir: www).

Laži, neresnice...odaljevanje...

Kaj so laži…..

Vsak dan se srečujemo z dragimi in manj dragimi ljudmi.
S pravi? So zlagani? Lažejo? Tajijo? Hinavijo?

Živijo nekaj kar niso a hočejo biti, pa nimajo dovolj notranje svetlobe.

Kaj je laž? Kdo laže? Zakaj laže? Se boji resnice… se boji samega sebe, mene, tebe, njih… Kaj hoče dokazati, spremeniti zakriti ali odkriti?

Vleče nase slabo karmo, negativne energije. S tem, da ponareja resnico. Resnica je osnova univerzuma. Je tisto kar nas osvobaja. Koliko je osvobojen; svoboden, nekdo ki laže, ki potvarja resnico?

Lažnivci niso svobodni. Ujeti so v kalup njihovega neresničnega sveta, njihove destruktivne domišljije.

In kljub temu srečujem ljudi, ki ne zmorejo govoriti resnice o sebi.
Sama sem mnenja, da človek, ki ni sposoben slišati resnice in ki ni sposoben govoriti resnice, zame ni dovolj »zrel« človek. Zrel ne mislim fizično ampak intelektualno, osebnostno, duhovno. Nima razvite komunikacije med svojim nezavednim in zavednim, med čustvi in razumom. S tem ko prireja resnico oziroma dejstva taka kot so. Zavaja v prvi vrsti samega sebe.

Ne zavedajo se naukov, ki se jim dogajajo v življenju, kateri naj bi jih bogatili in naučili izpolniti test do prehoda. Negira svoj obstoj, obstoj njegove duše, ki je izkusila mnogo več kot njegov razum, tu. A kljub vsemu tudi oni živijo in preživijo. Ne zavedajo se koliko ljudi prizadenejo, saj niti niso sposobni tega spoznanja; ker so že sebe toliko prizadeli in izneverili, da ne vedo kaj pomeni biti v harmoniji s seboj, v equilibriumu med spoznanji.
Morda na koncu spoznajo, da so skozi leta bili vedno sami, ko so odrivali pogovor s seboj. In to izkustvo ponesejo s seboj, tja.

Neizbežen je stik s temi ljudmi. Prihajajo na našo pot, da nas nekaj naučijo in spomnijo.

Pa kljub vsemu, sem vsak dan hvaležna ko spoznam takšno osebo, ki me spomni kdo sem in kaj imam in kaj naj v življenju cenim.

Hvala vsem vam, ki mi nevede pomagate rasti!

Misel o napakah

Res je, da imamo vsi napake... Nekatere so del naše osebnosti, druge so naše hibe, ki nam tudi otežijo življenje, navade, odnose… in po navadi, če se tega zavedamo, za vzpostavitev nekega equlibriuma s seboj in okolico, ali dragimi, moramo sprejeti neke kompromise, ki pa nastanjejo pa podlagi našega zavedanja nezavednega. Najprej s seboj in nato z okolico... ni lahko, vendar sem mnenja, da le tako lahko kolikor toliko harmonično sovpadamo z okoljem...